Vsebina

• Koraki
• Metoda 1 od 2: Signali razsodnika na terenu
• Metoda 2 od 2: Signali stranskih razsodnikov
• Nasveti

Nogomet je eden najbolj priljubljenih športov na svetu. Na različnih tekmovanjih sodeluje več kot 200 milijonov udeležencev, kar govori o svetovnem merilu. Osnovna pravila nogometne igre so povsem jasna, zato se lahko hitro navadite na igro. Pomembno je razumeti pomen signalov sodnika tekme, da lahko udeleženci in gledalci spremljajo dogajanje na igrišču.

Koraki

Metoda 1 od 2: Signali razsodnika na terenu

1. 1 Sodnikove roke so po kršitvi pravil usmerjene naprej, ko napadalca ne označi za napako. Sodnik vzporedno položi roke pred seboj in pokaže v smeri vrat, ki razvijajo napad ekipe, proti kateri so bila kršena pravila. Pomembno je omeniti, da sodnik ne požvižga.
   • Napadajoča stran pridobi prednost, če zadrži žogo po napaki enega od svojih igralcev in nadaljuje ofenzivo. Namesto piska sodnik dovoli nadaljevanje igre in uporabi tak signal.
   • Na primer, če branilec podre napadalca, a je napadalcem uspelo zadržati žogo, sodnik pokaže znak za nadaljevanje napada.
   • V primeru hude kršitve sodnik nemudoma prekine igro in dodeli prosti strel v korist ekipe, proti kateri je bila storjena napaka.
2. 2 Sodnik zapiše piščalko in pokaže, ko je dosojena enajstmetrovka. Sodnik pišči in s svojo prosto roko pokaže (kot ni pomemben) do gola, v smeri katerega je dosojen prosti strel. Igralci se morajo ustaviti šele po pisku.
   • Sodnik lahko na primer dodeli prosti strel eni od ekip, če se igralec druge ekipe (razen vratarja) dotakne žoge z roko.
   • To je najpogostejši sodnikov signal med tekmo. Sodnik dodeli proste udarce po manjših in ne hudih kršitvah pravil, če napadajoča stran nima prednosti (razlaga po presoji sodnika).
3. 3 Sodnik pokaže, ko izvaja prosti strel. Na ta znak sodnik pišči in s prosto roko pokaže navzgor. Sodnik nato razloži igralcem ekipe, kdo je dobil prosti strel in za kakšno kršitev. Med razlago še nekaj sekund kaže navzgor.
   • Prosti streli se od prostih strelov razlikujejo po tem, da napadajoča ekipa ne sme udariti neposredno v gol. Če je žoga po prostem strelu v mreži in se ne dotakne nobenega zunanjega igralca, zadetek ne bo podeljen.
   • Prosti streli se dodelijo veliko manj pogosto kot prosti streli. Na primer, napadajoča stran je lahko upravičena do prostega udarca, če igralec obrambne ekipe poda k vratarju in se z rokami dotakne žoge.
4. 4 Sodnik pokaže na enajstmetrovko v primeru enajstmetrovke. Za označitev kazni mora sodnik zazvižgati in pokazati na točko v kazenskem prostoru ekipe, ki prejema kazen. V tem primeru žvižg zveni dolgo in odločno, ne pa na kratko in nenadoma.
   • Kazni niso pogosto dodeljene. Sodnik "izreče" kazen za kršitev pravil zoper napadalno ekipo v nasprotnikovem kazenskem prostoru.
   • V tem primeru ima napadalec pravico udariti s kazenske točke na gol brez vmešavanja zunanjih igralcev.
   • Na primer, dosojena je enajstmetrovka, če se branilec namerno dotakne žoge z roko v svojem kazenskem prostoru.
5. 5 Kršitve pravil o srednji stopnji nevarnosti se kaznujejo z rumenim kartonom. Če igralec prejme rumeni karton, se to šteje kot opozorilo. Drugi rumeni karton istega igralca se med tekmo spremeni v rdečega kartona in ga pošlje izven igrišča.
   • Sodnik vzame karto iz žepa, jo usmeri proti igralcu, ki je storil prekršek, in jo dvigne v zrak. Po tem sodnik zabeleži podrobnosti kršitve in številko igralca v zvezek.
   • Na primer, rumeni karton se podeli za poskus grobega reševanja, pri katerem igralec ne igra žoge.
6. 6 Grobe kršitve pravil se kaznujejo z rdečim kartonom. Sodnik pokaže rdeči karton za hude kršitve in po drugem rumeni karton. Če sodnik pokaže rdeči karton za dva rumena kartona, mora igralcu najprej pokazati rumeni karton, nato pa ga odstraniti z igrišča z rdečim kartonom.
   • Tako kot pri rumenem kartonu sodnik usmeri karton proti igralcu prekršku in ga dvigne v zrak.
   • Na primer, rdeči karton se dobi za udarce nasprotnika v obraz. Igralec, ki je prejel rdeči karton, mora zapustiti igrišče in ne sodelovati v nadaljnji igri.

Metoda 2 od 2: Signali stranskih razsodnikov

1. 1 Stranski sodnik pokaže kot kota za udarec iz kota. Stranski sodnik teče proti vogalni zastavi na svoji strani igrišča in s svojo zastavo v rokah pokaže na kot. V tem primeru stranski sodniki ne pihajo.
   • Na primer, napadalec strelja v gol, žoga pa zadene branilca, spremeni pot in prečka končno črto polja.
   • Stranski sodnik ima v rokah vedno majhno zastavico, ki mu omogoča prikazovanje različnih signalov, vključno s streli iz kota.
   • Stranski sodniki se premikajo vzdolž črte igrišča. Na vsaki polovici igrišča je en stranski sodnik. Ko se žoga premakne na drugo polovico igrišča, stranski sodnik ostane na sredinski črti, dokler se žoga ne vrne na svojo polovico.
2. 2 Stranski sodnik označi smer, v katero naj se poda. Ko žoga prečka stransko črto, stranski sodnik steče do mesta, kjer je žoga šla izven meja. Po tem označi smer vmetavanja žoge z zastavico. V tej smeri se bo razvil napad ekipe, ki je dobila pravico dati žogo v igro.
   • Če gre žoga čez stransko linijo na drugi polovici igrišča, sodnik pokaže smer žoge le v nedvoumnih situacijah. Če situacija ni tako očitna, se glavni sodnik na terenu odloči, katera ekipa ima pravico dati žogo v igro.
   • Žoga je "šla" izven meja igrišča le, če je s celotnim območjem prestopila stransko črto. Če je za črto le polovica žoge, se igra nadaljuje.
3. 3 Stranski sodnik se ustavi in ​​pokaže z zastavo na igrišče v primeru izven položaja. V primeru ofsajda stranski sodnik stoji nepremično v vrsti z igralcem v ofsajdu in zastavo pokaže v smeri igrišča. Roka je pravokotna na telo. Stranski sodnik v primeru ofsajda ne piha z žvižgom.
   • Pravilo ofsajda je sprva za mnoge nekoliko zmedeno. Položaj v ofsajdu se zabeleži, ko igralec napadalne ekipe poda poda partnerju, ki je bližje nasprotnikovim vratom. Če je prejemnik podaje pred zadnjim nasprotnim igralcem, ki ostane med njim in črto gola v času podaje, potem ni več v igri.
   • Stranski sodnik na primer dvigne zastavico, če napadalec preide k partnerju, ki je v času podaje bližje cilju kot vsi branilci obrambne ekipe.
   • Podobno pravilo preprečuje napadalcem, da preprosto kopljejo na napačni polovici polja v pričakovanju dolgega prehoda partnerjev.
4. 4 Stranski razsodnik prikaže pravokotnik v primeru zamenjave. Za ta signal mora stranski sodnik priti do osrednje črte polja in z rokami in zastavo narisati pravokotnik nad glavo. Običajno signal traja 5-10 sekund, da ga vsi opazijo.
   • Tudi v tem času rezervni sodnik dvigne tablico s številkami. Številka igralca, ki zapusti polje, sveti rdeče, številka igralca, ki vstopi v igro, pa zeleno.
   • Običajno oba sodnika signalizirata zamenjavo.

Nasveti

• Vedno spoštujte odločitve arbitra, ne poskušajte groziti ali agresivno braniti drugačnega stališča. Če se ne strinjate, nadaljujte igro v tišini ali prosite kapetana ekipe, da od sodnika zahteva pojasnilo.